Pot do optimalno označenih izdelkov (1.del)

16.01.2017

Označevanje  artiklov na mestu prodaje je potrebno urediti v redosledu treh točk.

1. Kje?

S tem vprašanjem se vedno soočimo tako, da se postavimo v vlogo kupca. Bo ta artikle gledal na policah, v izložbi, za steklom, se lahko artiklu približa ali ne, ga bo gledal preko spleta na velikem ekranu, mogoče preko mobilne naprave... Od tega je namreč odvisna tretja točka, kako bomo optimalno označili točno določeno grupo artiklov na specifični lokaciji.

 

Artikli v izložbi

Artikli na spletu - mobilna naprava

Artikli na policah

 

2. Kaj?

Ko enkrat vemo kje bodo artikli na ogled, se je potrebno vprašati, kakšni ti artikli so in kakšna mora biti vsebina deklaracij.

Slovenska zakonodaja deklariranja ne ureja v nekem splošnem predpisu, ki bi veljal za vse proizvode, ki so na trgu. Za vsak produkt  je potrebno preveriti, ali je označevanje posameznih vrst proizvodov urejeno v zakonu in posebnih podzakonskih predpisih. Deklariranje posameznih proizvodov je obvezno le, če tako določajo predpisi.

Na splošno Zakon o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 98/2004, z nadaljnjimi spremembami) v 2. členu določa, da mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku, na območjih, kjer avtohtono živita italijanska in madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti, kar vsekakor velja tudi za deklariranje podatkov na izdelku. Pri tem mora podjetje pri pisnih sporočilih, prav tako deklaracijah, uporabljati celotno ime svojega podjetja in sedež. Pri označevanju izdelkov mora potrošniku posredovati potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Namesto besednega jezika lahko podjetje pri označevanju izdelkov uporablja tudi splošno razumljive simbole in slike.

Primer označevanja živilskih proizvodov

Podatki o proizvodu morajo biti jasni, nedvoumni, točni in ne smejo zavajati potrošnika. Nekakšni minimalni standardi za vsa živila, ki se dajejo v promet, so določeni v Direktivi o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000. V primeru, da bomo prodajali na primer svinjsko meso je potrebno pregledati še pravilnik o označevanju in kategorizaciji svinjskega mesa in še pravilnik o spremembah pravilnika... 

Povezave: 2000/13/ES, pravilnik in pravilnik o spremembah.

 

 

Primer označevanja neživilskih proizvodov

Slovenska zakonodaja obveznega deklariranje oz. označevanja neživilskih proizvodov ne predpisuje na splošno. Označevanje posamezne vrste proizvoda je urejeno s posebnimi predpisi, zaradi česar je potrebno za vsak proizvod pregledati obstoječe podzakonske akte in pravo Evropske Unije ter se tako prepričati, ali je proizvod opremljen z vsemi potrebnimi podatki. V nadaljevanju so le primeroma našteti nekateri pravilniki, ki urejajo označevanje posamezne vrste produktov, in sicer:

• Pravilnik o vsebini in načinu označevanja kozmetičnih proizvodov (Ur. list RS, št. 114/2003),

• Pravilnik o varnosti strojev (Ur. list RS, št. 25/2006 in 75/2008),

• Pravilnik o označevanju in navodilu za uporabo zdravil za uporabo v humani medicini (Ur. list RS, št. 21/2012),

• Pravilnik o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Ur. list RS, št. 27/2004, z nadaljnjimi spremembami),

• Pravilnik o osebni varovalni opremi (Ur. list RS, št. 29/2005, z nadaljnjimi spremembami),

• Pravilnik o energetskem označevanju gospodinjskih električnih pečic (U. list RS, št. 89/2003).

 

3. Kako?

Kar se tiče samih deklaracij, nimamo veliko izbire. Po večini gre za nalepke na kolutih, na katere vsebino tiskamo z različnimi programi, ki to omogočajo (npr. NiceLabel). Imamo pa izbiro, ko gre za označevanje polic oziroma prostora, kjer je izdelek predstavljen.

Ureditev označevanja mora predvsem obveščati in varovati potrošnika, prodajna polica pa mora biti tista, ki potrošnika pripelje do artikla.

Glede na tip produkta, ki ga ponujate na policah so na voljo različni načini označevanja. Predvsem gre za to ali je tip artikla tak, ki se mu cena velikokrat spreminja, ali zahteva dodatne parametre, ali artikel dosti premikamo po različnih koncih trgovine, imamo izdelek na večih koncih in še v vitrini...

Označevanje razdelimo v tri sklope:

Klasično papirno označevanje

Gre za še vedno najbolj uveljavljen način označevanja. Uporabljamo ga, če so izdelki vedno na istem mestu in se cena praktično ne spreminja. Označevanje izdelkov na tak način je oteženo že, če imamo enake izdelke na večih mestih v trgovini. Predvsem pa poleg samega označevanja tak način ne ponuja ničesar drugega, kot le to. Ni nobene dodane vrednosti.

 

Označevanje s karticami

Ta način je še vedno zelo statičen in namenjen podobnim izdelkom kot zgoraj, vsaj kar se tiče spreminjanja cene, akcij, lokacij... Kartice so od papirja primernejše v hladnejših/toplejših vitrinah, pri izdelkih višje vrednosti in pri izdelkih, kjer potrebujemo več prostora za dodatne podatke - alergeni, material, druge posebnosti.

 

 

Elektronsko označevanje

Elektronsko označevanje pride do izraza pri izdelkih, kjer se cena veliko spreminja. Ta periodika je lahko mesečna, tedenska ali dnevna (pokvarljivo blago). V poštev pride tudi, če imamo enake izdelke na večih mestih. Tako ni potrebno skrbeti, da smo označili vse police in je stanje ažurno. Sistem je povezan s poslovodnim programom, zato se cene ažurirajo z vsako dobavo. Imajo pa sistemi elektronskega označevanja tudi druge, na prvi pogled skrite prednosti. Elektronske cenovke lahko služijo kot asistenti prodajalcev na mestu blaga, na poziv lahko prikažejo tudi druge podatke, prodajalcem ali strankam lahko z LED diodo prikažejo mikro lokacijo izdelka. Celoten sistem se lahko povezuje tudi na druge aplikacije - npr. app na pametnem telefonu, ki nam pokaže optimalno pot po trgovini glede na izdelke, ki smo si jih izbrali. Po zamenjavi lokacije izdelka se zemljevid trgovine avtomatično ažurira.

 

 

Naslednjič bomo obravnavali označevanje preden artikli dosežejo police - označevanje v logistiki.