Proti koncu 18. stoletja je škotski inženir James Watt patentiral prvi parni stroj, ki je deloval po principu neprekinjenega krožnega gibanja. S tem se je začela prva industrijska revolucija, ki je pomenila zamenjavo ročnega dela s strojnim in postopno spreminjanje načina dela v obliko tovarne. Koncem 19. stoletja so se pridružile nove industrije - nafta (motor z notranjim izgorevanjem), nove tehnologije obdelave kovin in elektrika, ki so zaslužne za največji premik na področju javnega trasporta in letalstva. To je omogočilo globalizacijo in pognalo svet v drugo industrijsko revolucijo, ki ji pravimo tudi tehnološka revolucija. Tretja industrijska revolucija je prišla z razvojem računalnika in interneta, ki sta omogočila delno avtomatizacijo. Trenutni trend pa s celovitejšo avtomatizacijo, novimi proizvodnimi procesi in izmenjavo ogromne količine podatkov kaže na četrto industrijsko revolucijo, ki obsega internet stvari (IoT), industrijski internet stvari (IIoT), računalništvo v oblaku, kiber-fizične sisteme in kognitivno računalništvo.
V praksi so to na primer modularne pametne tovarne, kjer kiber-fizični sistemi nadzirajo fizične, izdelujejo virtualne kopije fizičnega sveta in sprejemajo odločitve decentralizirano. Preko interneta stvari kiber-fizični sistemi komunicirajo in sodelujejo med seboj in s človekom v realnem času. Računalništvo v oblaku na drugi strani omogoča integracijo z zunanjimi sistemi in tako nudi medorganizacijske storitve vseh udeležencev vrednostne verige.
Eden takih gradnikov so naprave, ki omogočajo komunikacijo s človekom v realnem času in so sposobne na pravem mestu prikazati pravo (relevantno) vsebino. Govora je o prikazovalnikih, ki so preko WI-FI ali IR tehnologije povezani s procesnim sistemom. Ta generalno skrbi za pravilen potek določenih nalog, pričakuje pa tudi povratne informacije. Pri proizvodnji se to kaže pri sestavljanju določenega kosa produkta, kjer procesni sistem dirigira potek tako, da navodila pošilja na prikazovalnike. Zaposleni nalogo zaključi in potrdi, s tem pa sistem dobi povratno informacijo in ve, da lahko nadaljuje z naslednjo nalogo.
Funkcija potrjevanja je lahko vgrajena v samem prikazovalniku, lahko pa potrjujemo eksterno s čitalnikom črtne kode, ročnim terminalom ali drugim namenskim sprožilcem. Najučinkovitejši prikazovalniki predvsem z vidika mobilnosti so energijsko avtonomni, torej taki, ki vsebujejo baterije in ne potrebujejo stalnega priklopa na napajanje. To pa pomeni, da morajo imeti nizko porabo električne energije, kar dosežemo s tem, da je prikazovalnik čim dlje v stanju mirovanja.
Pri prikazovalnikih proizvajalca Pricer to dosegamo na več načinov:
- Zaslon deluje s tehnologijo e-papirja, kar pomeni praktično ničelno porabo v stanju mirovanja (stanje mirovanja pomeni statično vsebino na zaslonu). Električno energijo porabljajo le ob osveževanju oziroma menjavi vsebine
- IR komunikacija - prikazovalniki večino časa mirujejo in ne pošiljajo nobenih signalov. Odreagirajo le, ko so poklicani s strani sistema
- Pametna menjava vsebine - prikazovalnik menja le vsebino, ki se zamenja in ne celotnega zaslona
Bistveno je, da je segment prikazovalnikov v proces dela umeščen tako, da ne predstavlja le zamenjave za papirne dokumente, temveč pripomore k učinkovitejšemu poteku. Ne nazadnje digitalizacija v osnovi pomeni spreminjanje delovnih procesov zaradi novih možnosti, ki nam jih tehnologija omogoča in ne le menjavo analognih inštrumentov z digitalnimi.
Če vas zanima več, nas kontaktirajte.
